Nogometaši Manchester Uniteda so pretekli teden v finalu Evropske lige premagali Ajax z 2:0. Mladeniči iz Amsterdama so bili popolnoma brez idej, kako odbiti napade rdečih vragov, čeprav so jim Angleži večji del srečanja prepustili pobudo na igrišču. Man United je rutirano odbijal vse napade.  V finalu tako pomembnih tekem se igra na vse ali nič.

V zadnjem času se zdi, da je princip velikih športnih tekem zašel tudi v politiko. Brexit, Trump in nazadnje volitve v Franciji: vse zdi kot tekma za osvojitev pokala. In tu velja do konca za vsako ceno. In ko je konec, je za ene nepopisno lepo, za druge nočna mora.

Kar spomnimo se na referendum v Veliki Britaniji. Zaspali smo z upanjem, da Britanci ostanejo v Evropski uniji in se zbudili v Brexit. Šli smo spat s Hillary in se zjutraj znašli ob Trumpu. Pred nekaj tedni je spet šlo za vse ali nič. Macron proti LePenovi. Prihodnost Evrope proti možnosti za njen konec.

Medtem, ko v nogometni ligi včasih lahko igraš tudi neodločeno, si deliš točke in celo upaš, da bo druga tekma boljša, da bo tvoj igralec prebolel poškodbo ali da bo naspotnik izločen iz igre, v tekmi za pokal ni več popravnega izpita. To je sodni dan. Zdaj ali nikoli. Ena ali nič. Tako kot na volitvah v Franciji. In še prej na Nizozemskem ali Avstriji. In zdaj še v Iranu, ko so se vsi oddahnili, da je tekmo ponovno dobil zmernejši Rohani.

Rdeči vragi so prejšnji teden v Stockholmu osvojili še edino lovoriko, ki jim je manjkala v bogati klubski vitrini. Pa čeprav je to bila najtežja sezona v Mourinhovi karieri. Pri nogometu vedno nekaj šteje, da poznaš svoj cilj, da imaš motivirano ekipo, da si dobro preučil nasprotnika in da imaš tudi malo sreče. Potem je vse mogoče. Kot rečeno, to velja za nogomet. In za naš ljubi blagor in mirne živce lahko samo upamo, da bodo tekme za pokal ostale tam, kamor spadajo, na športnem igrišču. Sicer se nam obeta še kakšna katastrofa.