Skopje je balkanski Disneyland. Tako mu vsaj pravijo tisti, ki se ne morejo načuditi pretirani šminki, ki si jo je mesto nadelo v zadnjih letih. A med vsemi bolj ali manj neverjetnimi zgodovinskimi junaki, ki so v makedonski prestolnici dobili svoj spomenik, je osebnost, ki izstopa. 

Makedonija je majhna dežela, a ima veliko dušo. Tu še ni ograj za vsakim vogalom, ki bi omejevale dostop do največjih znamenitosti. In kioskov, kjer ti zaračunajo previsoko vstopnino. Na pičlih 25.000 km2 površine je skrita pokrajina, ki pomirja živce. Z mistiko, po katero morajo drugi vse do Indije. In kar je najlepše – to je destinacija na dosegu roke. V dobri uri priletim z Adrio Airways iz Ljubljane naravnost na letališče Aleksandra Velikega, čigar ime še priliva olja na vroče spore z Grčijo. Makedonci so za nekatere narod, ki ne obstaja. In živijo v deželi, ki nosi napačno ime. Grki še danes nasprotujejo imenu države, češ da gre za staro grško pokrajino. V mednarodnih organizacijah boste zato uradno slišali Makedonija, nekdanja jugoslovanska republika. Kar zveni vsaj tako nenavadno, kot bi rekli Grčija, nekdanji otomanski protektorat. Medtem, ko diplomati iščejo pravo rešitev,je več sto držav,  med njimi tudi Slovenija, deželo priznalo pod imenom Republika Makedonija.

Tudi v Skopju je letos bila mrzla zima. Ko stopim na glavni trg prestolnice je minus petnajst stopinj celzija. A ozračje še vedno segrevajo debate o podobi mesta. Projekt Skopje 2014, ki ga sponzorira makedonska vlada, skoraj vsak mesec poskrbi za novo arhitekturno čudo v strogem centru mesta. Ducat novih stavb, kipov, fontan, mostov, vključno s slavolokom zmage, naj bi krepili makedonsko identiteto, njihovo zgodovino pa postavil na piedestal. V Skopju sem nazadnje bila pred sedmimi leti in sploh še ne poznam na novo zgrajenih neoklasicistične palač ob Vardarju, namenjenim vladnim službam in muzejem. Znameniti kamniti most še vedno povezuje stari del mesta z največjim mestnim trgom Makedonija. A tudi tega so popolnoma spremenili. Na njem so velikanskimi kipi junakov iz preteklosti, med katerimi je najvidnejši pozlačeni Aleksander Veliki. Dvignjen je nad fontano. Baje poleti voda v njej žubori skupaj s klasično glasbo, okoliške luči pa noč spremenijo v dan. Skopje je po rušilnem potresu leta 1963 prenavljal sloviti japonski arhitekt Kenzo Tange, a zapuščina modernizma je zdaj prepuščena propadu.Večina prenove mesta poteka brez strokovne javnosti. Novo podobo vladne stavbe in nekdaj nagrajene modernistične ikone mesta, so izbirali kar državljani preko Facebooka, na prvotnega avtorja, arhitekta Petra Muličkovskega pa  povsem pozabili. 200 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja je do sedaj zapravila vlada za nov obraz prestolnice. In to v državi, kjer je 30 % brezposelnih, povprečna plača pa znaša 300 EUR.  

Potres je leta 1963 do temeljev porušil tudi rojstno hiše Matere Terezije. Stala je v strogem centru mesta, na robu današnjega glavnega trga, kjer je skromna spominska plošča. Skušam si predstavljati tipično mestno hišo iz turških časov, z belim pročeljem in leseno streho. Terezija iz Kalkute, se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju. Oče Kole, ki je imel trgovino, in mati Drane sta svoji drugorojenki izbrala ime Agnes Ganxhe. Brat Lazar je bil tri leta starejši, sestra Age pa tri leta mlajša.

»Mama Matere Terezije in moj ded sta bila brat in sestra,« mi hiti razlagati Alojz Gombar, zadnji še živeči sorodnik svetnice iz Kalkute. »V družini moje none, tako smo jo klicali, so bili trgovci, ki so se ukvarjali z zlatom in tobakom. Njen praded Nikola naj bi prišel v Skopje proti koncu 19.stoletja iz Prizrena.«  Tudi Alojz danes vodi majhno zlatarno v trgovskem centru v neposredni bližini, kjer je nekoč stala rojstna hiša. Je edini zakoniti dedič svoje slavne sorodnice in že leta bije boj z mestnimi oblastmi. Zemljišče, kjer je bila hiša družine Bojaxhiu, so že dvakrat prodali, nazadnje bogatemu investitorju, ki na njenem mestu želi postaviti še eno neverjetno zgradbo v baročnem stilu, s španskimi stopnicami, kočijo in konji.

Po zadnjih vojnah na Balkanu sta Makedonija in predvsem Skopje zadnji kraj, kjer različne nacije še vedno živijo skupaj. Stara čaršija na drugem bregu Vardarja je preživela potres in ohranila nekaj duše iz časa Matere Terezije. Med pokritimi tržnicami, zlatarnicami in delavnicami še vedno najdeš edinstveno mešanico krščanske in islamske kulture. Tu so pravoslavna cerkev sv. Odrešenika in stare mošeje, med katerimi je najlepša mošeja Mustafe Paše. V kavarni Harem mi skuhajo kavo kot nekoč,  v peči. Močno. Tako, ki razveže jezik. Mati terezija je v Skopju preživela prvih osemnajst let svojega življenja, nato pa odšla na Irsko in vstopila v red loretskih sester, ki so delovale kot misijonarke v Indije. A dejstvo, da je rojena v albanski družini katoliške vere, je še danes razlog, da si njeno ime in dediščino lastijo tako Makedonci kot Albanci.

Če večinoma velja, da je zahodna Evropa simbol boljšega življenja, Makedonec rad reče, da je na vzhodu bolje. Na zahodu je namreč Albanija.  Albanci so drugi najštevilčnejši prebivalci Makedonije. Leta 1995 se začnejo konflikti v Tetovu, kjer zahtevajo več pravic in ustanovijo svojo univerzo.

Ohridski sporazum leta 2001 je izboljšal njihov položaj, med etničnimi skupinami imajo največ mest v parlamentu in predstavnike v vladi. Danes predstavljajo že več kot 25% odstotkov prebivalstva in s tem se počasi spreminja kulturna podoba dežele.

Ob številnih nedoumljivih zgradbah, ki so v zadnjih letih zrasle v središču Skopja, sta kip in spominska hiša, posvečena Materi Tereziji, preprosta in skromna, vsaj tako kot dobrotnica iz Kalkute. Hiša je vse od leta 2009 obvezen postanek za popotnike, ki sledijo njenim korakom, sploh po lanskoletni kanonizaciji.

 »V Skopju nimamo veliko osebnih stvari iz življenja Matere Terezije, zbiramo pa dokumente iz vsega sveta, » pravi direktorica hiše, Poljakinja Renata Kutera Zdravkovska. »Najbolj ponosni smo na original krstnega lista. Na mestu, kjer smo sedaj, je do potresa stala cerkev, kjer je bila Mati Terezija krščena.« Številni predmeti v muezju dokumentirajo njeno pot v Indijo. Najprej je delala kot učiteljica, ko pa je bila dodeljena ko redovnica v Kalkuto, se je zavzela za najrevnejše. Leta 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni. V spominski hiši je na ogled njen molitvenik in bel sari z modro obrobo.Za svoje človekoljubno delo je Mati Terezija leta 1979 prejela Nobelovo nagrado. Danes njen red šteje več kot 5000 članic, ki v več kot sto državah, med drugim tudi v Skopju in Ljubljani, skrbijo za številne humanitarne ustanove po svetu.Mati Terezija se je vrnila v rodno Skopje le še štirikrat v življenju, prvič leta 1970, nazadnje pa deset let kasneje.

Slovenija je bila ena prvih držav, ki je vzpostavila diplomatske odnose z Republiko Makedonijo. Danes naša država zaseda tretje mesto med tujimi investitorji. A vezi z Makedonci so se spletle že pred tem. Med obema svetovnima vojnama se je zaradi vzpona fašizma mnogo Slovencev s Primorske preselilo na Balkan. Leta 1933 so prišli tudi v Bistrenico na jugozahodu današnje Makedonije in ustanovili prvo slovensko društvo. Po drugi vojni so v večjih mestih delovali številni slovenski strokovnjaki, mnogi so pomagali pri prenovi Skopja po potresu.  Službo škofa v Skopju je opravljal tudi Slovenec Janez Frančišek Gnidovec,  in usodno vplival na mlado Mater Terezijo. Ko je odhajala v misijon jo je blagoslovil in ji zaželel srečo na njeni poti. Katoliška cerkev Presvetega Srca Jezusovega je še danes pomembno shajališče za Slovence v Skopju, v njej so tudi edine orgle v Makedoniji, darilo Slovencev.

 

Pomislim na Makedonijo in pred sabo vidim šope sočnih paprik, ki zorijo na soncu. Sonce je povsod, tudi v tem zimskem času. Kot simbol svobode sveti na zastavi, Ujeto je v makedonsko kolo, ki se vrti v kroguin odseva v zlatu  pravoslavnih ikon.

V zadnjih desetih letih Makedonija proizvaja tudi vse bolj cenjena vina. V primerjavi s Slovenijo je so vinograda precej večji in prav taki so tudi zneski, ki jih bogati domači lastniki vlagajo v vinogradništvo. Kamnik je butična klet, ki velja za kreatorja novega stila makedonskega vina.  Buteljke caberneta sauvignona ali vranca prodajaj tudi za več kot 20 evrov. Lastnik posesti Ilija Malinkovski in vinar Goran Milanov stavita predvsem na nabavo novih francoskih sodov barrique, ki naj bi poskrbeli za stil vina kot ga proizvajata Čile ali Argentina. Sodeč po številnih nagradah, ki so jih njegova vina prejela na mednarodnih ocenjevanjih, je usmeritev prava, hvalnice vinu pa so kar na sode zabeležili nekateri ugledni gosti, med njimi tudi Bojan Križaj.