Od nekdaj sem občudovala arheologe, te neverjetne znanstvenike, ki skupaj z zgodovinarji tako lepo sestavljajo zgodbe, ki jih je povozil čase. Včasih je dovolj le nekaj črepinj in starih kovancev in že lahko obudijo kulturo, ki je zdavnaj zapustila svet. 

Kdo ve, koliko arheologov bo čez stoletja raziskovalo našo zgodovino. Če jih bomo res še imeli, potem bi bilo zanimivo vedeti, kaj vse bodo razbrali iz naših stopinj in črepinj. Iz vseh teh plastičnih vrečk in drugih odpadkov, ki jih ne more povoziti čas. Bodo morda posumili na skrivnosten kult ali nenadno katastrofo, ki je uničila njihove prednike? 

Ob dnevu Zemlje smo spet veliko govorili o klimatskih spremembah in onesnaževanju okolja. Raziskovalci z univerze v Cadizu so objavili tudi zaskrbljujoče podatke o odpadkih v  naših oceanih, ki jih morski tokovi odnašajo vse tja do Arktike. Pred onesnaževanjem niso več varni niti najbolj oddaljeni kraji. 

A od vseh sledi, ki jih dnevno puščamo za sabo se zdijo najbolj banalne tiste najmanjše, brez katerih bi mirno lahko živeli. Denimo kapsule, v katerih zadnja leta prodajajo našo kavo. Odkar jih uporablja šarmantni George Clooney, so postale svetovni fenomen. Možnosti, da pustijo dovolj sledi za bodoče generacije arheologov so dobre, saj vsako minuto na svetu spijejo na tisoče in tisoče skodelic kave, ki pricurlja iz avtomata na kapsule. Tudi če verjamemo optimističnim izjavam proizvajalcev o možnosti ponovne uporabe in recikliranja kapsul, vsako leto zavržemo skoraj tri milijone ton  nerjavečega aluminija. Pa pustimo ob strani podatke, koliko energije je sploh potrebne, da pridobimo aluminij iz boksita ali samo za koliko preplačamo kavo. V naboru najbolj nesmiselnih izdelkov, ki so v zadnjih letih preplavile naše trgovine, so kapsule zagotovo nekje pri vrhu, poleg zelenjave, pakirane po kosih v plastični embalaži. 

Morda bo za nami enkrat ostalo toliko malih kavnih kapsul, da bodo arheologi celo domnevali, da so bile plačilno sredstvo ali imele poseben, mističen pomen, podobno kot steklene kroglice iz železne dobe, ki so jih izkopali na Kapiteljskih njivah na Dolenjskem. Zagotovo bodo tudi bodoče generacije znanstvenikov imele dovolj domišljije, da iz naših sledi sestavijo kako imenitno zgodbo. Samo upamo lahko, da bo daleč stran od resnice.