Zasavci so od nekdaj bili neposredni. Življenju so zrli v oči brez ovinkarjenja in pretirane romantike, saj je tudi smrt hodila v te kraje brez odlašanja in napovedovanja. V rudniku si škripnu, gagnu in fliknu, tu te je zacuknl, zategnl, zatolkl in kaj hitro si preč pršu ali pofilu. Ne vem, če je v Sloveniji še kje kak kraj, kjer bi poznali vsaj dvajset besed za umreti. Narečja spominjajo na neverjetno raznolikost naše. Slovenec odpre usta in takoj veš, od kod prihaja, vsi ti primorski e-ji in štajerski o-ji,  ki v jezik prinašajo barvo, vonj in okus. Ko zaslišim dolenjščino, sem nemudoma pri zidanci med mehkimi griči in pršut se lepše reže, če še Kraševec nabrusi svoj jezik. Zato mi je vedno žal, če nekdo na vsak način skuša prikriti svoj domači jezik. Narečja se ne smemo sramovati, bolj bi nas morale motiti tujke in nepotrebne popačenke, ki jih uporabljamo v vsakdanjem jeziku. Z manj kot dvema milijonoma aktivnih govorcev smo lahko bolj spoštljivi in morda tudi bolj radovedni, saj je vedno zanimivo opazovati, kako se ljudem spremeni značaj, ko začnejo govoriti po domače. Postanejo pristnejši, bolj zabavni in živi. Od tod verjetno tudi vsa ta štajerščina, ki se je že pred leti začela pojavljati v televizijskih serijah, vedno ko stopi na prizorišče kak posebej zabaven cotl. Ali pa prekmurščina, ki je z Lainščkom in Naberšnikom prestopila domače ogračeke in postala sočen filmski jezik. Z narečjem v trenutku stopiš v drug, intimnejši svet govorca. In takoj zatem ti je žal, da ga ne boš nikoli zares osvojil. Lahko se igralci še tako trudijo, narečje lahko govoriš samo, če prihajaš iz pravega kraja. Tudi sama sem prepozno ugotovila, kako lep je očetov kraški dialekt, kako posebne so naše besede in koliko bolje bi se jih lahko naučila, ko je bila nona še živa. Gledalce naših televizijskih programov sicer večkrat zmoti kak koroški široki e ali štajerski o, in prav je tako. So tudi kraji, kamor narečje ne spada. A večkrat se tako dela krivica ljubljanščini, češ da jo prevečkrat slišimo v javnih nastopih. Ljubljanski mestni govor je nastal na stiku gorenjske in dolenjske narečne osnove, tako kot naš knjižni jezik. Zato nam morda tudi najvišji standard slovenskega jezika hitro zveni malo ljubljansko. Naša najmanjša regija uradno sicer nima narečja, zasavščina velja za žargon. Rudnik je odnašal življenja, v govor pa prinesel besede iz knapovskega vsakdana. Zato me še danes, kadarkoli jih slišim, popeljejo v tihe, industrijske krajine, ki sta jih slikala Rijavec in Knez. Pa čeprav se okorno spotikam med izrazi, ki zame niso prav nič domači. Vedno na preži, da me prehitro ne zacukne.